Lokacija: Velenje

Projektantsko podjetje: Area Ars d.o.o., Velenje

Arhitektura: Gregor Gojević

Krajinska arhitektura: Saša Piano

Naročnik: Mestna občina Velenje

Leto projekta: 2009

Leto izvedbe: 2015

Fotografije: Gregor Gojević

Prenova Galerije Velenje

    Obstoječo stavbo je kot mestno knjižnico zasnoval arhitekt Adi Miklavc v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Odkar je knjižnica prestavljena na novo lokacijo, je v celoti namenjena potrebam Galerije Velenje.

    Stavba je oblikovana kot moderna skulptura, ali pa je mogoče skulptura narejena na takšno velikost, da je postala stavba? Meni se zdi bolj tole drugo.

    Obe vzdolžni fasadi, severna in južna, sta oblikovani v skladu z arhitektonskim besednjakom tistega časa, precej pogosto uporabljenem na prehodu iz moderne v postmoderno. Strukturirana opna iz betona, kamna in stekla, je avtorsko oblikovana iz konzol, previsov in sten pod naklonom. Prečni fasadi pa sta oblikovani čisto po svoje, izven ustaljenih vzorcev. Vzhodna je relief, ki spominja na pokonci postavljen kos krajine in zahodna je en tak portret, obraz, ki v spodnjem delu v celoti preliva notranji in zunanji prostor.

    Notranjost je zasnovana kot sestava različno velikih odprtih prostorov, ki so definirani z zanimivo oblikovano vidno konstrukcijo ter različnimi kvalitetami naravnih osvetlitev. Kvaliteta notranjosti je v občutku enovitosti prostora, vendar z različnimi karakterji. Notranje površine se preko velikih zastekljenih površin nemoteno odpirajo v modernistično zasnovano okolico centralnih predelov mesta Velenja. Specifični in kvalitetni so zelo osebno oblikovani detajli v notranjosti in zunanjosti: konstrukcija, okenske odprtine in niše, svetlobniki, stropovi in stopnišče. Poleg izrazito umetniškega pristopa k oblikovanju arhitekture, je imela hiša že v osnovi dodano še eno vgrajeno delo znanega lokalnega umetnika svojega časa. Strop nad dvovišinskim prostorom je oblikoval Jože Horvat-Jaki. Kolaž ponavljajočih se motivov, grafično odtisnjenih na bukove vezane plošče manjšega formata. Deluje dobro v prostoru, ne konkurira, ampak dopolnjuje.

    Osnova prenove je čiščenje. Do stopnje bistva, tiste lepote in skladnosti, ko se čistost koncepta pretvori v materialno. Samo do te točke in čisto nič več. Vse od tukaj naprej jemljem za nepotrebno. Vsi betonski elementi so očiščeni do golega: peskanje do stopnje surovega betona, da se pokažejo tudi vse napake, nepravilnosti, ostanki opaža in armature. Vse stene so bele in nevpadljive. Talna obloga je povsod jesenov parket, mehak in topel, da uravnoteži surov beton.

    Prostor v obeh etažah je bil zasnovan nevtralno in odprto. Novi posegi naredijo dvoje, ohranijo odprtost in nevtralnost, obenem pa usmerijo pozornost. V pritličju v vzdolžno smer, z iztekom v končni stekleni steni in naprej v zunanji prostor, v etaži pa navzgor, v svetlobo, ki se zliva v notranjost skozi strešne svetlobnike. Polni stenski elementi so umeščeni po principu prosto stoječih sten, ki tvorijo zahtevane prostore, vendar je še vedno ohranjen občutek enovitosti in pretočnosti notranjosti stavbe. Novi elementi so postavljeni z jasno distanco do obstoječih, tako da je jasno vidna razlika med starim in novim.

    Dvovišinski prostor je bil že v osnovi najbolj osebno oblikovan in je na meji med arhitekturo in umetniškim prostorskim delom. Kot tak, razen čiščenja krame, ki se je nabrala skozi čas, ni potreboval ničesar drugega. Skulpturno oblikovani betonski nosilci delujejo kot stalna umetniška postavitev v prostoru. Sam jih vidim, kot nekakšen končen avtorski podpis Adija Miklavca.

    Sklop prostorov v etaži, na severni strani je namenjen prezentaciji video umetnosti. Zasnova in obdelava prostorov se ne razlikuje od ostalih v prostoru. Edini element, ki jim daje prepoznavnost so težke, goste, črne zavese. Ustvarijo nov ambient, usmerjen navznoter, ki se ne povezuje z ostalimi, ampak deluje na način: vstopiš, si tukaj in potem izstopiš.